European Voluntary Service

This is Pekarna's blog for EVS volunteers. Pekarna is a sending and hosting/receiving organisation for EVS volunteers and their volunteers (send and hosted ones) will keep you up to date about their work.

Evropska prostovoljska služba

Pekarna Magdalenske mreže Maribor te vabi, da se tudi ti pridružiš množici prostovljcev/-k Evropske prostovoljne službe (EVS) in odpotuješ v organizacijo po svoji izbiri v drugo državo EU. Smo pošiljajoča in gostiteljska organizacija EVS, ki mladim od 17. in do 30. leta za obdobje največ enega leta uredi vse podrobnosti za brezskrbno in povsem brezplačno delovanje v tujini.
Evropska prostovoljna služba je del programa ERASMUS + Mladi v akciji.

Za bolj podrobne informacije nas lahko kontaktiraš na: evs@pekarna.org



Tuesday 20 October 2015

Portret: Prerezala popkovino in odšla v Maribor

Cécile Bondon je stara 29 let in decembra letos bo minilo 10 mesecev, odkar je prišla v Maribor. Potrebovala je življenjsko spremembo, odkrila Evropsko prostovoljsko službo in po študiju uporabnih umetnosti in bitki za preživetje v umetniških vodah prišla kot prostovoljka iz francoskega Nantesa. Dela v INFOPEKI v Pekarni Magdalenske mreže, ki je koordinator mreže prostovoljskih organizacij v Mariboru. V Mariboru se počuti zelo dobro, tukaj je celo našla svoje novo poklicno poslanstvo.


Maribor je veganom prijazno mesto
Nikoli ne pije kave, samo čaj, za kar jo je navdušil oče, ki zelo skrbi za zdravje. Takšna je tudi Cécile, ljubiteljica čajev in gibanja v naravi, veganka, ki je Maribor v primerjavi z Nantesom označila kot naprednega v odnosu do vegetarijancev in veganov, saj je tukaj ponudba v trgovinah in lokalih dobra. Prav tako na dogodkih, ki se jih udeležuje, organizatorji s kulinarično ponudbo vedno mislijo na rastlinojedo občinstvo. Nazadnje je bilo tako tudi na enem večjih Pekarninih dogodkov, filmskem festivalu StopTrik.

Namesto profesorica angleščine postala ilustratorka
Rodila se je v Normandiji, v vasi blizu Lisieuxa, ki je po Lourdesu drugo največje romarsko središče v Franciji. Ker sta s sestro odraščali na precej odročnem kraju, sta otroštvo preživeli v domišljijskih igrah, arheoloških izkopavanjih okoli hiše, veliko sta sanjarili. Sploh Cécile, ki prav posebnemu otroštvu pripisuje, da je že pri sedmih narisala svoj prvi strip. Usoda jo je na umetniške tire povabila še drugič, ko je morala ponavljati maturo in zato ni odšla na študij angleščine. V vmesnem času je našla zasebno umetniško šolo v Nantesu, se tja vpisala na štiriletni študij in se navdušila nad ilustratorstvom. Premik v oddaljeno mesto je bil zanjo velik korak: »Lahko rečem, da sem se ponovno rodila, saj sem se s selitvijo osamosvojila od preveč zaščitniških staršev. Nantes sem prečesala, raziskovala dogajanje. Pred tem nisem hodila na zabave, poskusila alkohola ali imela fanta. Potem se je to spremenilo«.
Po študiju se je kot umetnica na svobodi poskušala preživljati z ilustracijo: »To poteka tako, da moraš intenzivno pošiljati svoja dela oglaševalskim agencijam, založbam, tiskarnam, ljudi nenehno opominjati nase, klicati, biti skoraj vsiljiv, skratka se dokazovati. Pošiljati je treba tematske ilustracije, zdaj bi bili aktualni jesenski motivi, potem pride božič, zima, pustovanje, pomlad, skratka, na vsako občo temo moraš imeti pripravljen kup svojih del in jih pošiljati okrog. Delo je seveda žal slabo plačano, opremila sem eno knjigo za otroke in sodelovala pri nekaj manjših projektih. Po osmih letih je bilo dovolj. Začutila sem, kot da moja energija odteka in da sem obtičala«.

Au revoir la France, dober dan Slovenija!
Cono udobja je zapustila še drugič. Najprej je nameravala k sestri, ki se je že pred časom preselila v Berlin, nato je odkrila EVS (European voluntary service) in preko tega Pekarno Magdalenske mreže s programom Do the (R)Evolution!, ki vključuje tudi področje kulture in umetnosti, z lastno galerijo na Koroški 18, s publikacijami, za katere lahko prispeva ilustracije itd. Tako je namesto Anglije in Švedske, kamor je sprva nameravala, odšla v Slovenijo: »Svoji družini in prijateljem sem morala razložiti, da je Slovenija čisto v redu država in da tukaj ni mrzlo kot na severu.
Težko so razumeli, da me zanima nova kultura, da potrebujem pavzo od ilustriranja oz. da bom to počela na drugačen način. V Pekarni prostovoljci nismo nek ključni člen, vendar počnemo veliko različnih stvari. V ospredju je timsko delo, kar mi zelo ustreza, veliko sodelujem še z drugim prostovoljcem tukaj Marekom Šurkalo (intervju z njim tukaj), s katerim oblikujeva plakate, vabila na dogodke,  na festivalu StopTrik sem s kamero beležila dogajanje in pripravila dokumentarec, delala intervjuje. Z otroki sem v tem letu izvedla delavnice risanja, origamija in izdelovanja lutk. Če ne stane veliko denarja, lahko tukaj počnem marsikaj. Kdaj pa kdaj pa pomagam pripraviti in počistiti prostor«.

Mislila sem, da bom v Mariboru postala debela
Tudi sicer z 270 evri, ki jih prejme za hrano in žepnino od svojih gostiteljev, torej Pekarne Magdalenske mreže, lahko preživi. Stanovanjske stroške ima pokrite. Največ denarja porabi za hrano, saj si kupuje veliko sveže zelenjave in sadja: »Ko sem prišla v Maribor, sem se zelo bala, da se bom zredila, saj so tukaj razdalje tako majhne, v Nantesu sem nenehno kolesarila od enega do drugega konca, tukaj pa skoraj nič. Sedaj se trudim telovaditi v stanovanju in hoditi čim več v naravo«.
Živi v stanovanju s slovensko sostanovalko, ki ne govori angleško, zato se je še bolj primorana potruditi s slovenščino, ki jo že zelo dobro obvlada. Cécile je po besedah njene učiteljice slovenščine Urške (brezplačni tečaj slovenščine v času bivanja tukaj pripada vsem prostovoljcem EVS) zelo nadarjena za naš jezik.

Delo
Cécile Bondon je v Mariboru na lastno iniciativo začela z dvema zanimivima projektoma. Te dni bo ravno štiri mesece, odkar na blogu (noče izdati naslova) vsak dan beleži, kaj je počela in kako se ob tem počuti. Na ta način skupaj s kolegom nekdanjim »Erasmus študentom« Špancem Miquelom, ki se je medtem že odselil iz Maribora, premaguje občutek tujstva, se posveča sebi in ostaja ustvarjalna. Še bolj ustvarjalna pa je na nekem drugem blogu (http://lepetitcroquis.tumblr.com/), kjer  skrbi za to, da ne bi preveč »padla ven« iz ilustracije, tako skupaj z Belorusom Edwardom (ki je mesto obiskal med nedavnim festivalom StopTrik in prav tako že odpotoval) slikata v namišljenem spletnem ateljeju in objavljata skice, študije, slike ter komentirata delo drug drugega: »Ko sem še študirala, smo seveda slikali žive modele, to je moja strast, sedaj mi je pri tem v pomoč internet. Ampak to je vaja, ki se ji ne odpovem. V Mariboru sem tudi prišla v stik z animacijo, animiranimi filmi in to je tisto, kar želim početi. Udeležila se bom še delavnic na decembrskem festivalu Animateka v Ljubljani, sem že dogovorjena s programskim direktorjem Igorjem Prasselom. In tega se zares veselim. Z animacijo se želim ukvarjati, ko se vrnem v Francijo.«

Mesto
Maribor ji je všeč, seveda pa ne gre brez razlik, ki jih Cécile opisuje kot razlike v detajlih. Skupaj s fantom Cédricom, ki jo je v septembru na kratko obiskal (pred tem so bili tukaj tudi njeni starši, sama pa je Francijo obiskala za teden dni poleti), sta opazila, da je mestna razsvetljava zvečer in ponoči zelo šibka, prav tako je bolj zastrta svetloba v lokalih, medtem ko je pri njih vse veliko bolj razsvetljeno: »Zelo nenavadni, kot neresnični, se mi zdijo prostori, kot je denimo Salon uporabnih umetnosti ali Vetrinjski dvor, saj so glede na majhnost mesta zelo veliki. Zelo lepi, a zelo veliki in kaj takega pri nas ne obstaja. Prav tako čudovit, a hkrati glede na mesto spet zelo velik, je mestni park. Všeč mi je, ker lahko hodiš po travi ali greš v park tudi zvečer, kar se v Nantesu ne more zgoditi, ker je vse tako urejeno in po travi je prepovedano hoditi. Tudi hribi okrog Maribora so krasni in ljudje imajo bolj spoštljiv odnos do narave.«

Mariborčani
Po eni strani so Mariborčani po besedah mlade Francozinje takšni, da rečejo, ah, saj lahko to tudi kasneje, kadar pa delajo, so zelo poslušljivi, sledijo navodilom in zagnano delajo, vendar so pri tem manj strastni: »Ko sem recimo imela delavnico z otroki v Art campu, so samo pogledali, kaj počnem, in začeli delat. Niso pa skoraj nič spraševali. Navdušena sem, kako dobro tukaj vsi govorijo angleško, tudi otroci.
Kar je še zelo drugače kot pri nas, so sestanki. Če sklepam po Pekarni, nenehno nekaj sestankujete, skličete se skupaj in debatirate.«

Sporočilo v steklenički
Cécile Bondon iz Maribora odhaja sredi decembra in se že veseli osvajanja novega znanja na področju animacije, iskala bo možnosti izobraževanja v Franciji, pa tudi manjše projekte izven Francije, zelo ji je denimo všeč koncept  GuestRoomMaribor (http://www.guestroommaribor.si/), ki je eden izmed programov organizacije gostiteljice: »Da grem za kak teden ali mesec nekam, kjer lahko ustvarjam, se učim. Vmes pa bom doma pridno vadila klavir in brazilske bobne.«

Za božič bo torej že s svojimi. A njen nemirni in sedaj že osamosvojeni duh jo bo najbrž še velikokrat peljal preko meja, morda se kdaj še vrne tudi v Maribor. Kjer vsi nosijo s seboj vodo v stekleničkah. Kar je še ena posebnost, ki ji bo ostala v spominu. Sedaj vodo v steklenički s seboj prenaša tudi sama.

Avtorica: Petra Bauman, MISC INFOPEKA, Pekarna Magdalenske mreže Maribor


Thursday 15 October 2015

Intervju: Slovenija je zelo podobna Češki, kljub temu sem doživel mali kulturni šok


Marek Šurkala je star 26 let. V Maribor (v Pekarno Magdalenske mreže, kulturni center Pekarna) je kot prostovoljec pri projektu EVS (Evropska prostovoljna služba) prišel letos februarja, domov se bo po desetih mesecih vrnil konec leta.

Slovak po rodu že od rojstva živi v majhnem češkem mestecu Haviřov. Menda je kraj podoben našemu Velenju, zato vsakomur raje pove, da je iz 15 kilometrov oddaljene Ostrawe, tretjega največjega češkega mesta. Tja se je Marek tudi podal na študij filozofije. V intervjuju smo  med drugim izvedeli tudi, da je obiskal že več slovenskih vršacev kot povprečni Slovenec in da ga na živahni Poštni ulici ponoči ne boste videli.

Kdaj si se prvič srečal s pojmom prostovoljstvo?
Na fakulteti sem zadnje leto poslušal tudi predmet »civilna družba« in 30 ur prakse pri tem predmetu sem moral opraviti v neki nevladni organizaciji. Odšel sem v nek mladinski center v Haviřovu, kjer je bilo prostovoljsko delo že vzpostavljeno. Tam sem se med drugim družil z mladino z manj možnostmi, poučeval kitaro itd. Po končani obveznosti in po koncu študija sem »prostovoljil« še dve leti.

Zakaj si se odločil še za prostovoljsko delo v drugi državi?
Ko sem končal študij, nisem točno vedel, kaj bi, nekako si še nisem predstavljal vse to z redno službo itd. Želel sem spremembo, ne pa iti po klasični poti šola-služba-družina. Vsaj eno leto sem želel početi nekaj drugega.

Zakaj Slovenija?
Država mi ni bila toliko pomembna, iskal sem nek kulturni center in projekt, ki sem ga našel v Pekarni Magdalenske mreže, mi je zelo ustrezal. Ponekod mi ni ustrezal termin, spet druge organizacije so imele zaradi podobne usmeritve že dogovorjeno neke vrste izmenjavo med svojimi prostovoljci. Tako sem končal tukaj v Mariboru, predvsem zaradi projekta, saj me najbolj zanima kultura. Organizacija, ki me je poslala, je v Pragi in se imenuje Culture centre Mlejn. Vendar tam pred tem nisem bil aktiven. Zanimivo, da sem iz »mlina« prišel v »pekarno«. Ko sem izvedel, da sem sprejet, sem bil zelo vesel, vedel sem, da je Slovenija blizu, da ne bo nekih radikalnih sprememb.

Kaj si vedel o Sloveniji pred prihodom?
Moj brat je pred tem že obiskal Slovenijo in ko sem mu povedal, da grem v Slovenijo, je rekel, pa to je super, Slovenija je čudovita. Moj prvi vtis je bil točno takšen. Brat je imel prav. Nataša, ki koordinira projekt EVS v Infopeki, res dobro opravlja svoje delo in zaradi tega nisem imel nobenih težav, počutil sem se sprejeto, domače.

Kaj počneš kot prostovoljec?
Moji dnevi potekajo zelo raznoliko. Ker me veseli grafično oblikovanje, sem udeležen pri pripravi časopisa Pizda, kjer sem zadolžen za ilustracije in fotografije.  Nagovarjajo me, da bi kot filozof nekaj napisal, a doslej se za to še nisem opogumil. Sodelujem tudi pri potopisih. Pri projektu Dobiš-daš prihajajo sem v prostore Infopeke otroci iz socialno ogroženih družin, s katerimi se igramo razne igre, saj se zaradi jezikovne bariere kaj veliko z njimi ne morem pogovarjati.  Imel sem tudi celodnevno delavnico z njimi. Prav tako sem pred kratkim imel delavnico Prazgodovinski photoshop, kjer smo v temnici v Infopeki razvijali fotografske filme. Za svoje slovenske prijatelje sem pripravil tudi izbor klasičnih čeških filmov, da bi spoznali in bolje razumeli Čehe in češko kulturo. Zato sem izbral film Černý Petr režiserja Miloša Formana. Ta film res dobro odslikava tipičen češki značaj. Nato smo si pogledali še Ucho, ki je bil v moji državi prepovedan dvajset let, opisuje grozljive politične procese, ki so se na Češkoslovaškem dogajali v 50-ih. Dokler sem tu, bi rad zavrtel še filma Kouř in Dědictví aneb Kurvahošigutntág. Opisujeta zadnjo leto socializma in prva leta po vijolični revoluciji. No, trenutno pripravljam en bener za cikel Pekarninih izobraževanj.

Te moti, da za svoje delo ne prejmeš plačila?
Ne, menim, da je EVS lepa priložnost za mlade in na denar sploh ne mislim.

Kaj počneš v prostem času?
Obožujem hribolazenje, zato se vsak konec tedna nekam podam. Bil sem že po Pohorju, v Kamniško-Savinjskih Alpah, Julijskih Alpah, Karavankah. Spomladi sem začel z manjšimi vzponi, kot so Boč, Donačka gora, Konjiška gora, Rogla, Uršlja gora, itd. Poleti sem bil višje, na Golici, Peci, Ledinskem vrhu, Stolu, Grintovcu, v Domu Planika pod Triglavom. Ker zelo rad fotografiram, me povsod spremlja fotoaparat. Tudi, ko grem na svoj običajni večerni sprehod po Mariboru, na Piramido, Kalvarijo, … Bil sem tudi v Ljubljani, Celju, …Ta vikend pa bom šel v Velenje. Manjka mi še južni del Slovenije. Nekaj časa še imam za raziskovanje.

Kje živiš?
V stanovanju skupaj s petimi slovenskimi študenti medicine v bližini Pekarne. Imam svojo sobo, ostalo si delimo.

Kaj pa nočno življenje, si že kaj raziskal?
(smeh) Ne, nisem tak tip človeka, ne hodim v klube, plesat itd. Včasih grem posedet s kakšno družbo v kakšen lokal, to je vse. Včasih grem v GT22, kjer je Mišnica (temnica za razvijanje fotografij), z njimi sem vzpostavil nekaj stikov, saj jih zanima enako kot mene – fotografija. Vesel bi bil, če bomo ohranili stike, kaj sodelovali.

Kaj ti je pri prostovoljstvu še posebej všeč?
Delo v skupini. V času študija precej časa preživiš sam, za knjigami, tukaj mi je všeč delo v skupini, saj se o vsem skupaj posvetujemo, sklepamo kompromise. To mi je všeč. Prostovoljstvo priporočam, saj je to odlična priložnost za spoznavanje drugih držav, nevladnih organizacij in njihovega pomembnega poslanstva, pridobiš nova znanja (v mojem primeru na področju grafičnega oblikovanja in organiziranja dogodkov), ki jih lahko kasneje uporabiš tudi v profesionalnem življenju.

Kaj te je v Sloveniji najbolj presenetilo, si morda doživel kak kulturni šok?
Slovenija in Češka sta si zelo podobni, počutim se res kot doma. Nisem doživel kakšnega kulturnega šoka. Edina stvar pa je, ki je zelo drugačna. Tukaj opažam to veliko nostalgijo za komunističnimi časi. Pri nas, ki smo tudi bili komunistična država, sicer bolj pod vplivom Rusije, si nihče več ne želi tistih časov nazaj. Tukaj pa vidim rdeče zvezde in ostalo simboliko, ki nikogar ne moti. Pri nas je do tega velika averzija.

Kaj še posebej maraš v Mariboru, kaj boš pogrešal?
Vse. To mesto je prekrasno. Če ne bi bilo toliko brezposelnosti, bi bilo odlično za življenje. Reka, hribčki, do katerih lahko dostopaš peš, če želiš kaj resnejšega, greš na Pohorje, za kolesarjenje je odlična Mariborska vinska cesta. Haviřov in Ostrawa sta industrijski območji, ni tako lepo kot tukaj. Decembra se vračam v Haviřov. Malo sem žalosten, moram reči.

Kaj boš počel po vrnitvi?
To je še odprto. Zelo odprto. Verjetno si bom iskal službo. Skoraj vse, kar se tiče mojega področja, se seveda dogaja v Pragi, niti ne v Ostrawi, kaj šele v Haviřovu. Mogoče bom moral poiskati delovne priložnosti v Pragi.

Kakšen se ti zdi slovenski jezik?
Ko sem se pripravljal na prihod, sem se malo učil s pomočjo slovarja in zdelo se mi je, da se bom slovenščine hitro naučil, sploh teh osnovnih stavkov. Ko pa sem prišel, pa tudi teh osnovnih fraz nisem razumel, včasih niti dober dan ne. Še posebej ne v Mariboru, kjer je poseben dialekt. Danes, če ljudje govorijo počasi, pa mnogo razumem.

Zaupaj nam še svojo življenjsko filozofijo in svojega najljubšega filozofa?
Poskušam se izogibati dogmatizmu, zato je skeptični Sokrat moj najljubši filozof. Edina prava modrost je vedeti, da ne veš ničesar.

Avtorica: Petra Bauman, MISC INFOPEKA, Pekarna Magdalenske mreže Maribor